KAKO SE POGOVARJATI O OPUŠČANJU KAJENJA?

Način pogovora med strokovnjakom (zdravstvenim delavcem) in kadilcem je skoraj tako pomemben kot sam postopek in vrsta obravnave za opuščanje kajenja, ki jo ponudimo kadilcu. Stiki z zdravstvenim osebjem utegnejo biti za kadilce neprijetni. Zadnje, kar si želijo, je neposredno soočanje oz. t. i. »moraliziranje« o zdravem načinu življenja in škodljivih posledicah kajenja. Vse to navadno že poznajo in nemalokrat posledice kajenja tudi že občutijo.

Prav tako je neprijetno biti v vlogi strokovnjaka, katerega naloga je skrb za zdravje pacientov ali celo zdravljenje posledic kajenja, saj ne moremo sprejeti odločitve o opustitvi kajenja namesto naših pacientov. Vendar svoboda odločanja ne pomeni, da strokovnjaki ne moremo usmerjati procesa odločanja.

Preden začnemo karkoli spreminjati, moramo najprej dobro poznati obstoječe stanje. Pri kajenju se nam zdi, da vse ali vsaj pomembne stvari že vemo in da mora posameznik le še opustiti kajenje. Vendar so razlogi za kajenje različni in posplošeni nasveti le redko padejo na plodna tla.

Učinkovitejši je pristop, usmerjen na pacienta. Poenostavljeno to pomeni, da se postavimo v vlogo znanstvenika – raziskovalca. Raziskujemo področje, ki nas zanima, brez vrednotenja, obsojanja, vnašanja lastnih prepričanj in predstav ter neposrednega spreminjanja. Pacienta prosimo za nekaj minut njegovega časa, da bi se pogovorili o njegovem odnosu do kajenja. Zagotovimo mu, da mu ne bomo »pridigali« o škodljivosti kajenja. V pogovoru skušamo izvedeti predvsem, kako pomembno in vredno se mu zdi opustiti kajenje ter kako močno zaupa vase, da bi mu poskus opustitve kajenja resnično uspel.

Pri pogovoru bodimo pozorni, da uporabljamo nekaj tehnik, ki se jih z vajo hitro naučimo:
1. Postavljanje odprtih vprašanj. To so vprašanja, na katere pacient ne more odgovoriti le z nekaj besedami (»da«, »ne«), temveč pripoveduje o svojih pogledih na kajenje, vrednotah, željah, strahovih. Dobro nam gre, ko pacient govori več kot mi.
2. Potrditve so izjave, s katerimi priznamo pacientu njegove močne strani, uspešne izkušnje in odločitve. S tem okrepimo pacientovo zaupanje v lastne sposobnosti in občutek, da bi zmogel opustiti kajenje.
3. S spoštljivim poslušanjem in zrcaljenjem občutkov (npr. »skrbi vas«, »prizadelo vas je«) sporočamo, da želimo slišati pacientovo zgodbo, sporočamo sprejemanje in razumevanje (ne odobravanje!) pacienta. Pacientu damo vedeti, da razumemo, da je spreminjanje vedenja in opustitev odvisnosti težka.
4. S povzemanjem pacientove pripovedi poudarimo morebitna neskladja v zgodbi in povečujemo protislovja med kajenjem ter cilji in vrednotami kadilca. Tako usmerjamo pogovor na vsebine, ki so pomembne za opustitev kajenja.

Med pogovorom moramo biti pozorni na to, da s pacientom ne pridemo v konflikt, kar se rado zgodi, če nastopamo s pozicije tistega, ki »ve«. Nikoli ne smemo sklepati, kaj kajenje pomeni posamezniku. Vedno ga moramo o tem vprašati. Pri tem pa uporabljamo le izraze, ki jih uporablja pacient (npr. ne govorimo o problemu kajenja, če pacient tega ne vidi kot problem). Ves čas pa moramo biti pripravljeni sprejeti odločitev pacienta, da ne bo opustil kajenja.

Čeprav pri pogovoru nismo neposredno usmerjeni na spreminjanje, pa tak način samodejno spodbuja in krepi motivacijo za opuščanje kajenja ter odgovornost kadilcev za lastno vedenje. Če ne danes, pa morda jutri … (kar preverimo ob vsakem srečanju).

Tina Zadravec, Psihiatrična klinika Ljubljana


Učne delavnice za bolnike
   Opuščanje kajenja
   » Strategije za opuščanje kajenja v Bolnišnici Golnik
   » Evropska mreža bolnišnic brez tobaka
   » Delavnice »Da, opuščam kajenje!«
   » Kako se pogovarjati o opuščanju kajenja?
   » Zdravstveni delavci in nadzor nad tobakom (.pdf)