Naša zgodovina

Z obratovanjem pričenja nov prizidek Lekarne za najsodobnejšo pripravo citostatikov, ambulante se selijo v nove prostore.

Klinika iz akreditacije NIAHO napreduje v mednarodni standard AACI.

Odpre se nov prizidek, v katerem dobijo nove prostore raziskovalni oddelek ter pnevmološka alergološka in kardiološka ambulanta.

Presojevalci akreditacijske hiše DNV podelijo kliniki akreditacijsko listino, s katero potrdijo, da klinika izpolnjuje zahteve standarda NIAHO, to je standarda za bolnišnice, ki ima za osnovo zahteve  standarda ISO 9001 in omogoča prilagoditev nacionalni zakonodaji.

Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo dobi od Ministrstva za zdravje današnji naziv Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik, ker med drugim izpolnjuje dva pomembna pogoja: ima dobro izobražen in usposobljen medicinski kader in drugo osebje, najmanj tretjina zaposlenih pa opravlja tudi raziskovalno delo.

Bolnišnica odda del prostorov Kirurgiji Bitenc in tako omogoči obravnavo pacientov od diagnostike do kirurškega zdravljenja na enem mestu.

V Laboratoriju za respiratorno mikrobiologijo se uvede računalniški nadzor temperature v termostatih in hladilnikih ter začne z molekularno diagnostiko atipičnih pljučnic.

Prenovi in na novo opremi se Laboratorij za citologijo in patologijo.

Odpre se prenovljeni Laboratorij za klinično biokemijo in hematologijo.

V nove večje prostore se preseli Laboratorij za klinično imunologijo in molekularno genetiko. Laboratorij za mikobakterije od tega leta kot edina ustanova v državi izvaja testiranje občutljivosti tuberkuloznih mikobakterij na antituberkulotike prvega in drugega razreda.

Prenova laboratorijev za respiratorno mikrobiologijo, mikobakterije, citologijo in patologijo, biokemijo, respiratorno funkcijsko diagnostiko, imunologijo ter diagnostičnih enot (endoskopije) in intenzivnega oddelka.

Osamosvojitev ter preimenovanje zavoda: Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo. V ustanovi je 240 bolniških postelj, zaposlenih je 40 zdravnikov.

Dodatna usmeritev bolnišnice v diagnostiko in zdravljenje motenj dihanja med spanjem. Uvedba izobraževanj za bolnike o astmi, KOPB, trajnem zdravljenju s kisikom na domu, tuberkulozi, sladkorni bolezni.

Organiziran prvi podiplomski seminar iz alergologije in klinične imunologije za pnevmologe in pediatre.

Preimenovanje v Univerzitetni inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo.

V bolnišnici zaživita kardiološki laboratorij in oddelek za kardiorespiratorno rehabilitacijo.

Bolnišnica pridobi nov oddelek za endoskopske preiskave.

Ukinitev t. i. gornjega sanatorija, najstarejšega bolniškega oddelka za tuberkulozo. V sedemdesetih in osemdesetih letih se nekateri zdravniki dodatno usmerijo v preučevanje alergoloških bolezni.

Prenova oddelka za intenzivno nego in terapijo ter intenziven razvoj pljučne invazivne diagnostike.

Pride do združitve s Kliničnim centrom Ljubljana, ki privede do razvoja učne baze za Medicinsko fakulteto v Ljubljani.

Dr. Anta Habič Paulin se začne ukvarjati z bolniki z astmo.

Dr. Aleš Paulin opravi prvo pljučno biopsijo.

Ustanovi se poseben splošni internistični oddelek za zdravljenje bolezni srca in ožilja, sladkorne bolezni ter bolezni prebavil in sečil.

Ustanovi se pnevmološki oddelek, ki se usmeri v diagnostiko in zdravljenje pljučnice, astme, kroničnega bronhitisa in pljučnega raka. V bolnišnici je kar 800 bolniških postelj. Začne se gradnja laboratorijev, ki so predhodniki današnjih petih medicinskih laboratorijev.

Prva samostojna bronhoskopija golniškega osebja pod vodstvom dr. Stevana Goldmana (pred tem so bronhoskopijo izvajali gostujoči zdravniki); v prihodnjih letih so bronhoskopije izvajali še dr. Judita Mešič, prof. dr. Bojan Fortič in dr. Leon Fink.

Uvedba epidemiološkega oddelka, ki je skrbel za organizacijo protituberkulozne službe za Slovenijo z 48 dispanzerji, masovnimi radiografskimi pregledi ter množičnim cepljenjem proti tuberkulozi.

Ustanovljena šola za medicinske sestre (delovala je do leta 1962).

Po drugi svetovni vojni sanatorij postane Zvezni inštitut za tuberkulozo, vsaka jugoslovanska republika pa je imela proporcionalni delež bolniških postelj. Povojna leta zaznamuje epidemija tuberkuloze. V naslednjem desetletju se na inštitutu šolajo vsi strokovnjaki za tuberkulozo v nekdanji Jugoslaviji. Začne se razvoj znanstveno-raziskovalne dejavnosti.

Zdravilišče postane splošna civilna bolnišnica za Gorenjsko, namenjena zdravljenju civilistov in nemških vojakov. V tem času dokončajo izgradnjo železniške in infekcijske stavbe, pošte in pralnice. Bolnišnica ima 460 postelj ter oddelek za infekcijske bolezni, kirurški in ginekološki oddelek ter celo porodnišnico.

Nakup najmodernejše rentgenske naprave, prve tovrstne v Jugoslaviji.

Zaposlenih je 16 zdravnikov. Zgradijo t. i. železničarsko stavbo, z izgradnjo moderne operacijske dvorane pa sanatorij postane kirurška klinika, kjer se izvajajo pnevmotoraks, torakokavstika in torakoplastika. Zdravniki v naslednjih desetletjih na Golniku opravljajo vse do tedaj znane operacije na pljučih. Organizacija protituberkulozne službe. Bolnišnica ima okrog 200 bolniških postelj.

Po zgledu zdravilišča v Davosu je dograjen najsodobnejši sanatorij s 180 posteljami in posebno ležalnico na prostem.

Nakup rentgenske opreme omogoči začetek rentgenske diagnostike pljučne tuberkuloze.

1. oktobra izda državna komisija Kraljevine Jugoslavije odlok, da se na tem mestu zgradi novo bolniško stavbo, namenjeno zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, predvsem vojakov.

V prostorih starega gradu Golnik uredijo 9 sob s 40 posteljami za tuberkulozne vojaške invalide (po odločitvi Komisije za preskrbo vračajočih se vojakov je Golnik izbran zaradi ugodnih klimatskih razmer).

V urbarju kriškega urada se prvič omeni grad krških gospodov Gallenfels, ki se je še nepojasnjeno preimenoval v Glavnik. Grad pozneje omenja tudi Valvasor.