AZBESTNA BOLEZEN

Zdravju škodljivi učinki azbesta

Azbest je naraven vlaknat mineral, ki je poleg tega, da je kemično odporen tudi negorljiv. Te njegove lastnosti so povzročile, da se je v zadnjih 100 letih zelo razmahnila njegova predelava in dosegla višek v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja. S spoznanjem njegovih zdravju škodljivih učinkov, ki so postali splošno strokovno medicinsko sprejeti v šestdesetih letih prejšnjega stoletja, se je uporaba azbesta v razvitem svetu, zlasti v ZDA, že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pričela zmanjševati oziroma pretežno ukinila, medtem ko se je v razvijajočih deželah nadaljevala. Med njimi se je nadaljevala tudi pri nas vse do leta 1996, ko smo priznali obstoj epidemije azbestne bolezni v Sloveniji in sprejeli z dvajsetletno zakasnitvijo za razvitejšimi deželami azbestni zakon, ki je prepovedal oziroma za vnaprej predpisoval varno uporabo azbesta.

Azbestna vlakna postanejo za zdravje škodljiva, če vstopijo v organizem. Največkrat jih vdihnemo.

Vlakna azbesta sprožijo v tkivu vnetje, katerega posledica je nastajanje brazgotin ter delujejo v tkivu rakotvorno.

Razvoj bolezni

Bolezen se razvija z latenco večih desetletij. Azbestno vlakno, ki smo ga vdihnili, v pljučih ostaja in na mestu, kjer se nahaja, doživljensko sproža žariščno vnetje in potencialno lahko povzroči vznik rakavega obolenja v pljučih in ali na popljučnici.

Najlažja oblika azbestne bolezni so žariščne brazgotine na poreberni mreni. Nekateri omenjeno obliko učinkovanja azbesta v organizmu še ne štejejo za bolezen v pravem pomenu besede, temveč le za znak izpostavljenosti vdihovanju azbesta. Hujša oblika prizadetosti reberne mrene so difuzne brazgotinske zadebelitve reberne mrene, v katerih nastajanju lahko opazujemo tudi prehodni plevralni izliv. Brazgotinjenje v samih pljučih poimenujemo azbestoza, ki lahko okvari pljučno funkcijo v tolikšni meri, da pljuča odpovejo v za organizem potrebni izmenjavi plinov kisika in ogljikovega dioksida. Rakotvorno učinkovanje azbesta se kaže z pogostejšim obolevanjem (v primerjavi z običajno populacijo neizpostavljenih azbestu) za rakom pljuč in rakom reberne mrene.

Ker kot smo ugotovili azbest, ki smo ga vdihnili, v pljučih doživljensko ostaja in lahko doživljensko učinkuje, moramo njegovo vdihovanje v ožjem delovnem in tudi širšem okolju preprečevati torej opravljati vsa dela z azbestom tako, da se ne sprošča v delovno in tudi ne širše okolje.

Brazgotinsko učinkovanje azbesta se povečuje z količino azbesta v pljučih, med tem ko rakotvorno učinkovanje azbesta ne zavisi od kočinske obremenitve pljuč z azbestom in je lahko teoretično ob obstoječi dispoziciji organizma nevarno že eno samo vdihano vlakno. Prav slednje je vzrok, da so v razvitem svetu tako dosledni pri preprečevanju naključnega sproščanja azbestnega prašenja v širše okolje, kjer bi prišla z njim v stik splošna populacija. Zaužiti azbest je zaradi odprtosti prebavne cevi, ki omogoča, da se lahko izloči iz organizma, potencialno splošno manj nevaren za organizem kot vdihani azbest. Najštevilčnejše žarišče azbestne bolezni v Sloveniji je bila tovarna azbestcementnih izdelkov v Anhovem. Najnovejše, šele v zadnjih letih odkrito žarišče pa so delavnice slovenskih železnic. Obseg epidemije v njih se šele proučuje.