ZGODOVINA

Bolnišnica Golnik – KOPA je naslednica klimatskega zdravilišča za pljučne bolnike, ki je bilo na Golniku ustanovljeno leta 1921. Tuberkuloza je zaznamovala lep del njene zgodovine. Nakar je sledilo obdobje razvoja pulmologije (osemdesetletna tradicija) in nato še alergologije (dvajsetletna tradicija).

Grad na Golniku

Golnik je vas ob vznožju Kriške gore na Gorenjskem, ki se je razvila sočasno z razvojem zdravilišča v dvajsetih letih prejšnjega stoletja. Pred tem je bil tu grad, ki čaka na obnovo in je prvič omenjen že leta 1566. Prvi gospodje – lastniki so bili Kriški gospodje. Grad imenujejo Kreutzhof po lastniku Juriju Kreutzerju. Kasneje je grad dobil ime "Gallenfels", ker je bil od leta 1688 do 1822 v rokah lastnikov s tem imenom. Leta 1917 je prešel v last avstro-ogrske države. V istem času je država proglasila Golnik za zdravilišče za vračajoče se bolne vojake.

Valvasor tudi omenja in v bakrorezu upodobi grad "Gallenfels", čeprav sam pove, da porekla imena Glavnik ne more ugotoviti.

Sanatorij za pljučne bolnike je zgrajen po vzoru tedaj najsodobnejšega zdravilišča za tuberkulozo v Evropi (Davos, Švica).

1. oktober 1921 je dan – rojstvo, ki ga Bolnišnica Golnik – KOPA praznuje še danes. Tedaj je državna komisija Kraljevine Jugoslavije izdala odlok, po katerem so zgradili novo bolniško stavbo, namenjeno zdravljenju tuberkuloznih bolnikov, predvsem vojakov. Sanatorij s 180 posteljami je bil zgrajen po zgledu zdravilišča za tuberkulozne bolnike v Davosu. To je bilo tedaj eno najsodobnejših tovrstnih zdravilišč v Evropi. Gradnja je tekla do leta 1927; dograjen je bil šestetažni prizidek h glavni zdraviliški stavbi, uprava, postavljena je bila ležalnica na prostem (koliko tuberkuloznih bolnikov se spominja mrzlega zimskega zraka in pernice na sebi), tedaj je začel rasti park, ponos vseh zaposlenih na Golniku in dušni mir golniških varovancev in njihovih svojcev. Do 2. svetovne vojne je imelo zdravilišče 210 bolniških postelj in bolnišnici predanega vodjo, prof. dr. Roberta Neubauerja.

Tuberkuloza (jetika) je zaznamovala prostor, čas in bolnišnico na Golniku

Danes se nam zdi neverjetno, da je tuberkuloza toliko časa obeleževala življenjske zgodbe zlasti mladih ljudi. Posledica epidemije tuberkuloze je bilo nenehno primanjkovanje prostora, zato se je bolnišnica ves čas širila. Leta 1937 je bila zgrajena t. i. železničarska stavba, ki je dobila ime po donatorici – zavarovalnici železničarjev. Med 2. svetovno vojno so Nemci dozidali vzhodni del (infekcijsko stavbo, pošto, pralnico). Posteljne zmogljivosti so z 200 leta 1930 narasle na 800 bolniških postelj leta 1955. Vojne, lakota, slabe bivalne in higienske razmere so bile kot naročene za širjenje tedaj smrtne tuberkuloze. Sprva so kot zdravilo zoper jetiko veljali dolgotrajen počitek, dobra hrana (zdravilno moč so pripisovali zlasti česnu) in življenje na čistem zraku. Bolnike, ki so se prvi vselili v bolnišnico, je enkrat tedensko obiskoval zdravnik Hawlina iz Tržiča. Nakup rentgenske aparature leta 1926 je omočil pričetek rentgenske diagnostike pljučne tuberkuloze. Čez nekaj let jo je nadomestila tedaj najmodernejša operacijska dvorana. Od leta 1937 je bila ustanova kirurška bolnišnica, ki je izvajala operativne posege, kot so pnevmotoraks, torakokavstika, torakoplastika. Golniški kirurgi so izpeljali prvo ekstraplevralno pnevmolizo na Balkanu in uvedli kirurški postopek pljučne resekcije. Po 2. svetovni vojni so se operacije izvajale vsak četrtek popoldne, ko je prišel s svojo ekipo iz Ljubljane prof. dr. Lavrič. Operacije so trajale do jutra naslednjega dne. Pnevmolize in torakokavstike so delali skoraj vsi golniški zdravniki. Kirurška tradicija je živela do leta 1973. Do tedaj so v Bolnišnici Golnik – KOPA opravili vse znane operacije na pljučih.

Za zajezitev širjenja tuberkuloze je bila potrebna organizacija dobre protituberkulozne službe in izobraževalnih tečajev o tuberkulozi za zdravnike, bolnike in splošno javnost. Do 2. svetovne vojne je mreža protituberkuloznih dispanzerjev v Dravski banovini štela že 21 enot, zvrstilo se je 16 golniških tečajev za jugoslovanske zdravnike, objavljeni pa so bili tudi številni napotki o jetiki za bolnike.

Zvezni inštitut za tuberkulozo

Po 2. svetovni vojni se je bolnišnica na Golniku vrnila na stare tirnice. Postala je Zvezni inštitut za tuberkulozo. Vsaka republika je imela proporcionalni delež bolniških postelj. Tukaj so se za tuberkulozo ob Slovencih zdravili Hrvati, Srbi, Bosanci, Makedonci in Črnogorci. Ležalna doba je trajala tudi do dve leti, bolniki pa so bili mladi fantje in dekleta, polni mladostnega žara in želje po normalnem življenju. V današnjem kulturnem domu so se enkrat tedensko kratkočasili ob filmskih predstavah, s slovensko ljudsko pesmijo jih je zabaval Slovenski oktet, čas so jim krajšale knjige iz leposlovne knjižnice, ki živi še danes. Za Golnik je bilo to najbolj živahno obdobje, iz katerega je pod imenom »steza ljubezni« ostala znana pešpot nad gradom proti gozdu, kjer so se rojevale številne ljubezni. Živahno pa je bilo obdobje od leta 1947 do 1955 tudi za zdravstveno osebje, ki ga je po prof. dr. Neubauerju vodil drugi steber Golnika, prof. dr. Tomaž Furlan. Na Golniku so se šolali vsi strokovnjaki za tuberkulozo tedanje Jugoslavije.

Splošna bolnišnica za Gorenjsko

Med 2. svetovno vojno je bila golniška bolnišnica splošna civilna bolnišnica za Gorenjsko (Krankenhaus Gallenfels). Zdravila je civilno prebivalstvo in nemške vojake. Imela je oddelek za infekcijske bolezni, kirurški in ginekološki oddelek ter porodnišnico. Nemci so bili v bolnišnici do konca vojne in so veliko prispevali k napredku bolnišnice. Zanimivo je, da tedanji upravnik g. Samonigg še živi, in sicer na avstrijskem Koroškem.

Bolnišnica za pljučne bolezni

Z odpiranjem bolnišnic za tuberkulozo po Jugoslaviji (Sremska Kamenica, Skopje, Valjevo) je Bolnišnica Golnik – KOPA v času svoje največje posteljne zmogljivosti izgubila status zveznega inštituta. Do leta 1960 je bila bolnišnica na Golniku vrhunska, vodilna in največja bolnišnica za tuberkulozo v Jugoslaviji. Dotok bolnikov iz drugih jugoslovanskih republik je upadal, obolevnost za tuberkulozo v Sloveniji se je manjšala, krajšala se je tudi ležalna doba. Ob diagnostiki in zdravljenju tuberkuloze se je bolnišnica ves čas svojega obstoja srečevala tudi z drugimi pljučnimi boleznimi. Za njihovo diagnostiko so počasi nastajali laboratoriji in diagnostične enote, ponos današnje bolnišnice (sodoben respiratorni laboratorij, laboratorij za tuberkulozo, bakteriološki laboratorij). Letos mineva 50 let, odkar je bila na Golniku opravljena prva bronhoskopija v Sloveniji.

Pod okriljem Kliničnega centra Ljubljana

Z ustanovitvijo pnevmološkega oddelka leta 1955 se je bolnišnica usmerila v diagnostiko in zdravljenje pljučnih bolezni: pljučnice, astme, kroničnega bronhitisa, pljučnega raka. S tem se je zelo spremenila struktura bolnikov. Pred desetletji so ženske manj kadile, zato so bili bolniki v glavnem moški po petdesetem letu starosti.

Leta 1963 je bolnišnica na Golniku ustanovila poseben splošni internistični oddelek za potrebe zdravstvenega doma v Kranju. Zdravile so se bolezni srca in ožilja, sladkorna bolezen, bolezni prebavil in sečil. Te bolezni se na Golniku v manjši meri zdravijo še danes. Razširitev zdravstvene dejavnosti na celotno pulmologijo je zasluga tretjega golniškega stebra, prof. dr. Bojana Fortiča. V 70. letih so se počasi zmanjševale posteljne zmogljivosti, leta 1971 pa je prišlo do združitve s Kliničnim centrom v Ljubljani.

Bistvena pridobitev združitve s Kliničnim centrom je bil razvoj učne baze Medicinske fakultete v Ljubljani. Bolnišnica je tako v šolskem letu 1972/73 prevzela pouk pnevmologije v okviru predmeta Interna medicina na dodiplomskem študiju medicine, uveden pa je bil tudi dvosemestrski podiplomski študij iz pnevmologije. Leta 1973 se je s prenovo oddelka za intenzivno nego in terapijo začel intenzivni razvoj pljučne invazivne diagnostike. Leta 1976 je bolnišnica dobila prenovljen oddelek za endoskopske preiskave, 1979 pa kardiološki laboratorij in oddelek za kardiorespiratorno rehabilitacijo.

Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo

Do osamosvojitve bolnišnice je prišlo leta 1998; tedaj je bolnišnica dobila današnje ime. Alergologija se je v imenu bolnišnice prvič pojavila leta 1993 kot rezultat več kot desetletne dejavnosti na področju klinične alergologije. Četrti vizionarski steber bolnišnice, prof. dr. Jurij Šorli, je bolnišnico usmeril proti Zahodu. Uvedel je sistem zagotavljanja kakovosti, izobraževanje kadra v tujini, bolnišnica je pristopila k projektu poslovne odličnosti. Poudaril je pomen diagnostike, pri tuberkulozi pa epidemiologije.

Vodilne osebnosti v razvoju Bolnišnice Golnik – KOPA:

Dr. Oton Haus, prvi direktor

Prof. dr. Robert Neubauer, vpeljal je kirurgijo (jugoslovanski torakokirurški center)

Prim. dr. Tomaž Furlan, največ zaslug za preventivo in zgodnje odkrivanje pljučne tuberkuloze (fluorografske akcije po vsej Jugoslaviji in besežiranja)

Prof. dr. Bojan Fortič, razvoj pulmologije in učne baze Medicinske fakultete v Ljubljani

Prof. dr. Jurij Šorli, osamosvojitev bolnišnice, nacionalni program za tuberkulozo, uvedba alergologije, poudarek na razvoju laboratorijev in diagnostičnih enot, uvedba sistema zagotavljanja kakovosti