V urbariju kriškega urada je prvič omenjen grad krških gospodov, ki ga je zgradil vitez Jurij Kreuzer. Graščino z imenom Glavnik omenja tudi Valvasor.

Grad je prvič v lasti rodbine Gallenfelsov ali Golniških – ohranilo se je ime Ivan A. Golniški. Grajski lastniki so se pogosto menjavali. Leta 1917 je celo posest po zelo ugodni ceni 48.000 kron (približno 96.000 evrov) odkupila Komisija za preskrbo vračajočih se vojakov, graščina pa je postala zametek golniškega sanatorija.

Poleti 1919 so prvih 40 pljučno bolnih invalidnih vojakov namestili v devet zasilno urejenih sob v starem gradu. Junija 1920 je deželna vlada iz dohodkov demobilizacijskega blaga odobrila kredite za začetek gradnje sanatorija. Najprej so preuredili gospodarsko poslopje ob gradu v bolniško stavbo in jo imenovali Gornji sanatorij. Obsegala je štiri velike bolniške sobe, dve manjši sobi, preiskovalnico, sobo za strežnika, kopalnico in na podstrešju verando.

Jože Zupan je že ob odprtju bolnišnice leta 1921 s kriške železniške postaje s konji v bolnišnico pripeljal prvih devet ranjencev. Konjsko vprego so si seveda lahko privoščili le redki, kdor denarja ni imel, je petkilometrsko pot prepešačil. Jože je v desetih letih z zagnanostjo ustvaril avtoprevozniško podjetje s štirimi taksiji in tremi avtobusi. Z njimi je vozil na relacijah Križe–Golnik, Križe–Kranj ter enkrat tedensko Križe–Ljubljana. Bolnike in svojce je prevažal tudi med 2. svetovno vojno. V zameno, ker so mu to dovolili, je moral občasno prevažati nemške vojaške uslužbence na sestanke v Žiri, včasih pa je sočasno z njimi na skrivaj v prtljažniku povsem na lastno odgovornost – in z izjemnim pogumom! – peljal še kakšnega ranjenca do bolnišnice Franja. Med vojno se je, seveda ob popolni nevednosti nemških oblasti, povezal z bolnišničnimi sestrami usmiljenkami, da so mu priskrbele zdravila in povoje za partizane, ti pa so jih nato skrivoma prevzeli na dogovorjenih mestih. Dolga leta je za bolnišnico vozil iz Križev do Golnika tudi premog (vse do ukinitve železniške proge l. 1968), nato še apno, pesek in drug gradbeni material.

Sanatorij je od 1. septembra 1923 vodil prof. dr. Robert Neubauer.

Sanatorij Golnik

Spomladi leta 1921 so se začela gradbena dela po načrtih arhitekta Ivana Vurnika, ki si je, ob upoštevanju potreb jetičnih bolnikov, zamislil skladno kompozicijo s poudarjenim osrednjim delom. Prehod skozi osrednji trakt stavbe v park spominja na baročno oblikovanje, stavba in park pa sestavljata neločljivo celoto. Bolj ko se je odmikal povojni čas, manj je bilo jetičnih bolnikov, zato je sanatorij postopoma sprejemal vse več zasebnih bolnikov.

»Proti jugu je glavno stavbo obdajal velik park v dveh nivojih, zgradili so ga po versajskem vzoru z dvema vodometoma in s stopniščem. Zunaj tega parka so travnike in gozd na manjšem hribčku poimenovali Tivoli, ki je bil tudi namenjen za sprehode pacientov. Najbolj privlačno pot so imenovali Kochov bulevar (Srbi so ji rekli tudi Steza vzdihljajev), po njem pa so se sprehajali predvsem ljubezenski parčki. Takrat je za tuberkulozo zbolevalo veliko mladih ljudi. Pod samostanom je bil vrt s toplimi gredami za zelenjavo in na spodnjem delu omejen prostor za sprehode in molitve redovnic.« (Jana Furlan).

Sprva so pred osrednjo stavbo postavili leseno ležalnico, ki jo je leta 1926 uničilo neurje. Nadomestili so jo z grajeno ležalnico za moške bolnike in kasneje dogradili še ženske ležalnice, kamor je bilo po stopnicah mogoče priti kar iz parka.

»V pritličju in v višini prvega nadstropja glavne stavbe so bile na južni strani okrog glavne jedilnice pozidane štiri ležalne lope z velikim panoramskim oknom s pogledom na park, zgornje za ženske, spodnje za moške, v katerih so poleti na svežem zraku ležali bolniki. Nekateri pacienti pa so ležali zunaj tudi pozimi, čeprav se je v tistih letih zimska temperatura vedno spustila globoko pod ničlo. Pred mrazom so jih ščitile spalne vreče iz ovčje kože.« (Jana Furlan)

Terapevtska nemoč pri zdravljenju jetike je poskušala iz zakladnice narave črpati vse tisto, kar bi bolnikom lahko pomagalo k ozdravitvi. Osrednja terapevtska metoda je postala klimatoterapija, ki so ji postopno dodali še zdravljenje z vodo – hidroterapijo in s soncem – helioterapijo.

Vzhodno od zdraviliškega kompleksa so zgradili kopališče, v preprostih ležalnicah pa so se poleti bolniki sončili. Sončenje v kopalkah za bolnice takrat še ni veljalo za moralno sprejemljivo.

Konec tridesetih let so na vzhodni strani Vurnikovega prizidka začeli zidati novo bolniško stavbo, imenovano železničarska, ker so jo financirale Jugoslovanske železnice. Zidali so po zgledu arhitekta Bauhausa z velikimi okni v južni steni.

Bolniki so imeli zračne kopeli kar v sobah. Stavbo so dokončali med nemško okupacijo, okupacijska uprava pa je dogradila še novo ločeno bolniško zgradbo, ki je dobila ime infekcijska. Pri gradnji so naleteli na podzemne kapnike, ker so okrog Golnika manjše kraške jame.

Med vojno je sanatorij vodila okupacijska uprava.

Zvezni inštitut za tuberkulozo Golnik

Povojni čas in politični vplivi na Jugoslavijo so se odražali tudi na Golniku. Praznovanje dneva zmage pred upravno stavbo sta spremljali tako Titova kot Stalinova slika. Optimizem pa so vendarle zbujali Prešernovi verzi iz Krsta pri Savici, napisani na pročelju stavbe.

Število tuberkuloznih bolnikov se je spet zvišalo. Leta 1947 so na Golniku izvedli prvo fluorografsko slikanje, ki je takoj postalo množično: preslikali so 4500 delavcev jeseniške železarne. Ker so bili neodkriti tuberkulozni bolniki predvsem med kmeti, obrtniki in starejšimi, ki niso bili zdravstveno zavarovani, se je porodila zamisel o preslikavanju celotnega prebivalstva. Rentgenski aparat so vgradili v avtobus in ga pripeljali v skoraj vsako slovensko vas. Vabila na flourografiranje so poštarji odnašali tudi v najbolj zakotne vasi. Do leta 1973 so bili vsi prebivalci Slovenije, starejši najprej od 15, nato 18 in končno 30 let, fluorografirani po petkrat. Inštitut Golnik je od 1947 do 1982 fluorografiral 7.350.000 oseb in odkril skoraj 12.000 bolnikov. Po letu 1982 se je pojavnost tuberkuloze pri nas izjemno zmanjšala.

Od 6. avgusta 1945 naprej je ustanovo vodil dr. Tomaž Furlan.

Republiški inštitut za tuberkulozo Golnik

Sredi 50. let je fizioterapija postala samostojna pomožna strokovna enota bolnišnice in se je uporabljala predvsem po kirurških posegih pri jetičnih bolnikih.

Pozneje so fizioterapevti z bolniki delali dihalne in razgibalne vaje pred operacijo, izvajali masaže pri plevritisih in inhalacije, pomagali z izkašljevalnimi vajami, uvedli drenažne položaje, razširili dejavnost s skupinskimi treningi v telovadnici in še marsikaj.

Inštitut za tuberkulozo Golnik in Bolnišnica za tuberkulozo Golnik

V letih od 1952 do 1973 je bila v golniški bolnišnici osrednja slovenska torakokirurška enota, ki pa ni imela zaposlenih lastnih kirurgov in anesteziologov. Ti so vsak teden prihajali iz Ljubljane in operativno zdravili najprej le jetične bolnike, pozneje pa tudi tiste z rakom pljuč in drugimi boleznimi. Golnik je postal najuglednejši jugoslovanski center za pljučne bolezni in šola za številne mlade specializante. Kirurgi so opravljali pnevmolize, torakoplastike, torakokavstike in blokade preponskega živca, pozneje so sledile velike pljučne operacije. V zgodnjih šestdesetih letih je operacije zamenjalo čedalje uspešnejše zdravljenje z zdravili.

Sredi petdesetih let je skromna in pogosto improvizirana laboratorijska oprema postala nezadostna. Po izgradnji novih laboratorijev in nakupu sodobne opreme se je dejavnost začela širiti in specializirati. Oblikovalo se je pet samostojnih laboratorijev, katerih delo se je povezovalo in dopolnjevalo.

Inštitut za tuberkulozo SR Slovenije

5. julija 1961 je vodenje inštituta prevzel dr. Bojan Fortič.

»Vse družine smo jedle hrano, ki smo jo prinašali s porcijami iz glavne kuhinje. Pester in bogat jedilnik sanatorijske kuhinje je slovel med revnimi kmeti daleč naokoli. Kljub temu pa smo otroci iz gradu rajši jedli črn, v kmečki peči spečen kruh; med poukom v šoli ali pa na paši smo beli kruh in rogljiče menjavali s pastirji za črnega, ki je dišal po soržni moki in premazani posmodevki iz smetane in kumine.« (Jana Furlan)

Klinične bolnice Ljubljana, Univerzitetni inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik

25. marca 1974 so na Golniku uradno odprli Oddelek za intenzivno terapijo in nego na skoraj povsem obnovljenem nekdanjem kirurškem oddelku. Uredili so šest postelj za intenzivno in 16 postelj za polintenzivno terapijo.

UKC Ljubljana, TOZD Univerzitetni inštitut za pljučne bolezni in tuberkulozo Golnik

Leta 1975 je bil v prvi golniški sobi za intenzivno nego speljan kisik prek skupnega voda k vsaki bolniški postelji. Poleg manjših diagnostičnih kirurških posegov so nato v osemdesetih letih izvajali predvsem umetno ventilacijo pri bolnikih s KOPB. Prvotni ventilaciji so se pozneje pridružile mehanske ventilacije in srčno-žilni nadzor.

Bronhoskopija z uporabo togega bronhoskopa v petdesetih letih je bolj spominjala na cirkuško točko požiranja meča kot na medicinski poseg. To je bila za bolnika zelo zahtevna preiskava, ki jo je moral zdržati v lokalni anesteziji. Leta 1974 so začeli uporabljati upogljivi bronhoskop, Golnik pa je postal učna baza bodočih bronhoskopistov.

Direktor inštituta je 1. novembra 1988 postal prof. dr. Jurij Šorli.

Po letu 1984 se je zvrstilo 10 intenzivnih tečajev, oddelek pa je uspešno deloval tudi zaradi specialnega endoskopskega znanja medicinskih sester in tehnikov.

Bolnišnica Golnik – Klinični oddelek za pljučne bolezni in alergijo

V zadnjem desetletju 20. stoletja so bili prenovljeni laboratoriji. V nove in večje prostore se je preselil Laboratorij za klinično imunologijo in molekularno genetiko, Laboratorij za mikobakterije pa je začel kot edina ustanova v državi izvajati testiranje občutljivosti tuberkuloznih mikobakterij na antituberkulotike prvega in drugega razreda.

V 80. letih so na Golniku za potrebe pljučnih bolnikov opravljali vse neinvazivne kardiološke funkcijske teste, pozneje pa je naraščajoča kardiološka internistična dejavnost povečala dotok srčnih bolnikov, ki so bili deležni tudi fizioterapije v telovadnici in na prostem.

Leta 2004 je vodenje bolnišnice za nekaj mesecev prevzela mag. Marija Seljak, od 1. junija 2005 naprej pa jo je vodil prof. dr. Mitja Košnik.

Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo Golnik

Število ambulantnih pregledov se je v zadnjem desetletju zaradi povečane pojavnosti alergijskih in pljučnih bolezni povečalo.

Leta 2014 so prizidali in uredili nove prostore, ki ustrezajo sodobnim normativom in standardom za specialistično ambulantno dejavnost in so locirani v prvem nadstropju prenovljene Vurnikove stavbe. Opremljeni so s centralnim kisikom, imajo urejeno hlajenje in ustrezno prezračevanje. Velika prednost je, da se pacienti po novem vpišejo v ločeni sprejemni pisarni, ki je na polikliniki. Tako se skrajšuje čas vpisa, večina pacientov pa končni izvid ambulantnega pregleda dobi že ob koncu pregleda. Dostop do ambulantnih prostorov je varen in lahko dosegljiv tudi za slabše gibljive bolnike. 

Od 6. junija 2013 naprej je kliniko vodil prof. dr. Matjaž Fležar.

V zadnjih letih so prenovili lekarno in prostore za sterilizacijo ter prizidali nove prostore za pripravo protitumornih zdravil. Prostori in postopki so zasnovani tako, da lahko zagotovijo aseptično pripravo v nadzorovanih razmerah v skladu s predpisi ob sočasnem varovanju osebja in okolice pred izpostavljenostjo toksičnim snovem.

Razveselili so se novega najsodobnejšega aparata za računalniško tomografijo (CT), ki omogoča hitro slikanje prsnega koša v načinu »flash«, ki lahko posname celotni prsni koš v manj kot sekundi. 

20. marca 2018 je vodenje klinike prevzel doc. dr. Aleš Rozman.

Čeprav je bilo leto 2020 zaznamovano s covidom-19, ki je zahteval hiter odziv, prenovo delovnih procesov ter ogromno potrpežljivosti in dobre volje pri zaposlenih, so še vedno uvajali novosti.

V začetku leta je začel delovati vrstomat, v zaključni fazi ob koncu leta je bila uvedba cevne pošte, zelo velik preskok pa bo pomenila tudi skorajšnja digitalizacija procesov.

Strateški program Klinike Golnik za prihodnje obdobje je v fazi prenove, glavni poudarki pa so pri prostorski razširitvi in posodobitvi, kadrih in informacijski prenovi. K visokemu poudarku na varnosti in kvaliteti nas vodi posluh za bolnika in za profesionalno rast zaposlenih. V teh težkih časih, ki so tudi priložnost za slovensko zdravstvo, se bo iskalo predvsem ravnovesje med ekonomičnostjo in kvaliteto storitve. Poglavitne razvojne usmeritve so povezane s pridobitvijo funkcionalnih prostorov za delo, uravnoteženo kadrovsko zasedenostjo, nadgradnjo informacijske podpore in voditeljsko – organizacijskimi kompetencami na srednjem nivoju.