Univerzitetna klinika za pljučne bolezni in alergijo <-- -->
DomovDejavnost bolnišniceOpis bolezni in preiskav › Alergija za zdravila

ALERGIJA ZA ZDRAVILA


Zdravila pogosto povzročajo neugodne sopojave. 10 odstotkov neugodnih učinkov je posledica alergije. Alergijske reacije načeloma lahko povzroči vsako zdravilo.

Pogostejši vzroki alergijskih in psevdoalergijskih reakcij po zdravilih pa so naslednji.

Antibiotiki pogosto povzročijo kožne izpuščaje. Po navadi se to zgodi po več dneh prejemanja, izpuščaji pa trajajo še več dni po prenehanju jemanja antibiotika. Bistveno redkejša sta takojšnja urtikarija in anafilaksija. Pomembno je vedeti, da kar 80% reakcij, ki se pojavijo ob prejemanju antibiotikov, niso alergična reakcija na antibiotik, ampak nastanejo zaradi okužbe.
Med uvodom v splošno anestezijo največkrat povzročijo anafilaktično reakcijo mišični relaksanti, acetilsalicilna kislina in nesteroidni antirevmatiki, najbolj pa pirazolonski analgetiki, ki povzročajo psevdoalergijsko reakcijo zaradi zaviranja aktivnosti encima ciklooksigenaze. Lahko povzročijo urtikarijo in angioedem, anafilaktično reakcijo ali katastrofalno poslabšanje astme. Po reakciji z enim od teh zdravil je treba bolniku odsvetovati vsa zdravila iz omenjenih skupin. Ti bolniki brez tveganja navzkrižne preobčutljivosti zanesljivo prenašajo centralne analgetike. Večina prenese tudi paracetamol. Nekateri bolniki imajo anafilaktično reakcijo po samo enem analgetiku (lahko tudi po paracetamolu). Pri teh bolnikih gre verjetno za alergijsko senzibilizacijo. Včasih se bo posegu v lokalni anesteziji pojavijo neželeni simptomi, ki so podbno alergijski reakciji. Večina zapletov, pripisanih lokalnim anestetikom, se zgodi pri zobozdravstvenih posegih, redko pri posegih na drugih delih telesa. Pri skoraj vseh teh bolnikih so testi, namenjeni ugotavljanju protiteles IgE proti lokalnim anestetikom, negativni. Večina zapletov med lokalno anestezijo poteka po drugih mehanizmih. V krvni obtok absorbiran lokalni anestetik deluje toksično (nevrološki izpadi, nemir, krči). Nekateri bolniki občutijo simptome, ki jih povzroči lokalnemu anestetiku dodan adrenalin (tremor, palpitacije). Težave redko povzročijo sulfiti, ki so dodani kot stabilizator adernalinu, ali antimikrobni konzervans parabenz. Daleč najpogostejši vzrok so psihogene reakcije (vazovagalna sinkopa ali hiperventilacijski sindrom). Po lokalnem anestetiku so mogoče imunske reakcije po tipu pozne preobčutljivosti. Največkrat se kažejo s sliko kontaktnega dermatitisa, lahko pa tudi z otekanjem na mestu injekcije lokalnega anestetika.
Rentgenska kontrastna redstva so tako hipertonična, da neposredno aktivirajo komplement in mastocite, nekateri bolniki imajo tudi reakcijo zaradi protiteles IgE, nekateri pa pozne kožne reakcije zaradi senziviliziranih limfocitov T.   
Alergijske reakcije po cepivih so redke. Še najpogostejša je lokalna Arthusova reakcija pri osebah, ki imajo dovolj zaščitnih protiteles, a jih vseeno revakciniramo s tetanusnim toksoidom. Takojšnja preobčutljivost je lahko posledica protiteles IgE proti želatini (stabilizator) ali lateksu (zamašek brizge). Cepiva, ki jih pridobivajo na kulturah fibroblastov piščančjega embrija (mumps, ošpice, influenca, steklina), ne delajo anafilaktičnih reakcij pri osebah, ki so alergične za jajca, mogoča pa je anafilaksija po cepivu proti rumeni mrzlici. Bolniki s pozno preobčutljivostjo za tiomerzal (stabilizator), aluminj (adjuvant) ali neomicin lahko dobijo lokalno oteklino, če so cepljeni s cepivi, ki vsebujejo te alergene. 
Prebočutljivostne reakcije po bioloških zdravilih: mednje sodijo citokini, protitelesa (himerna, humanizirana in človeška) in fuzijski citoksinski receptorji ter celični ligandi. Neugodni učinki so lahko posledica njihovega normalnega delovanja, in sicer velika koncentracija citokina, ali posledica masovnega sproščanja citokinov iz celic. Alergijske reakcije so redke, ker so te molekule zelo podobne človeškim in torej malo imunogene. Najpogostejši zaplet, posredovan s protitelesi IgE, je inaktivacija zdravila, torej zmanjšanje ali izguba terapevtskega učinka. Avtoimunski fenomeni se lahko pojavijo, ker anti-TNF-alfa zavira apoptozo oz. odstranjevanje apoptoičnih celic. zato se poveča koncentracija lastnih antigenov, proti katerim imunski sistem lahko usmeri reakcijo.